“V slogu zadnje pesmi bi lahko rekli, da je bilo za Kamerada Krivatoffa to ne samo dobro leto, temveč kar dobro desetletje, ki je na koncu, čeprav pozno (a bolje pozno kot nikoli) obrodilo sadove in ponudilo poslušalcem svojo prvo ploščo. Ta je na trenutke poštirkana in čistunska, kar pa potem v naslednjem momentu hitro popači z rušilno destruktivnostjo… Vsak korak je skrbno načrtovan, vsak zvok, vsak šum je tam z določenim razlogom, vsak odmev ima svoje poslanstvo. Vsekakor ena od zanimivejših izdaj na domači sceni v prvi tretjini tega leta. Avtorsko izražanje skozi neavtorske skladbe.” preberi več...